Krajinski park Sečoveljske soline

NARODNI PARKI

Povezana slika

V krajinskem parku Sečoveljske soline si preteklost in sedanjost še vedno podajata roko. Pradavni način solinarjenja, ki so se ga piranski solinarji pred davnimi časi naučili od svojih učiteljev, solinarjev z otoka Paga, je še danes nekaj posebnega, tudi v sredozemskem merilu.

Tradicionalno ročno pobiranje soli na solnih parcelah ni le posebnost kulturne dediščine sredozemske Slovenije, ampak med drugim zagotavlja razmere, ki omogočajo ohranjanje najpomembnejše naravne dediščine Sečoveljskih solin. Po pisnih virih sodeč, so Sečoveljske soline stare več kot sedemsto let, nekateri avtorji pa prisegajo, da so znatno starejše. Nekoč so bile soline v Slovenski Istri povsod ob morski obali, danes pa so ohranjene le še pri Sečovljah in v Strunjanu. Sečoveljske soline so leta 1989 zavarovali kot krajinski park, v katerem so dovoljene le tiste gospodarske dejavnosti, ki ne ogrožajo naravnega ravnotežja. Taki dejavnosti sta solinarstvo in gojenje morskih organizmov. Danes so soline zaščitene z državno uredbo kot Krajinski park.

VEČ<<

Narava

Soline predstavljajo namreč enkratna mokrišča z bogato biološko raznoterostjo in ni naklučje, da so številne med njimi uvrščene tudi v omrežje NATURA 2000. Predstavljajo pomembna in hkrati izjemna življenjska okolja, v katerih živijo zanimive rastlinske in živalske vrste, ki so se skrajnostnim solinskim razmeram uspele prilagoditi. Ker so večinoma vkleščene med kopnim in morjem, lahko tu pričakujemo celo paleto različnih življenjskih okolij od predelov s sladko, somorno, morsko, pa vse tja do s soljo zasičeno vodo.

VEČ<<

Soline in solinarstvo

Prebivalci Pirana so solinarsko sezono nekdaj začeli z množičnim odhodom družin v soline na praznik sv. Jurija, 23. aprila. Sezona se je končala na god sv. Jerneja, 24. avgusta. Takrat so se po sveti maši v zahvalo za letino solinarji vrnili na svoje domove. Prebivalci iz okoliških vasi so v soline hodili pobirat sol. Podobno se je dogajalo tudi s solinarji iz Strunjana in Kopra. V Piranu in Sečovljah se dandanes odvija solinarski praznik med aprilom in avgustom. Postopek pridobivanja soli na solnih poljih, je predstavljal bivanje celotne solinarske družine skozi poletne mesece. Hiše kjer so prebivali solinarji so bile grajene po navadi iz laporja ali pa v kombinaciji iz belega istrskega apnenca. Gradnja solinarskih hiš je bila nezahtevna, hkrati pa strogo namensko urejena, bodisi v razvrstitvi prostorov bodisi v namembnosti posameznih detajlov.

VEČ<<

Zgodovina

PROSTOR, KI GA JE USTVARILA REKA

Sediment v podlagi Sečoveljskih solin je večidel naplavila reka Dragonja. Svojo široko strugo si je vrezala vzdolž stika flišnih plasti Šavrinskega gričevja, ki obdaja soline na severu, in krednega apnenca Savudrijskega polotoka na jugu. V spodnjem delu se menjavajo plasti peščene gline in zaglinjenega proda, v vrhnjem delu pa rečne naplavine in morsko blato. Zaznavne so posamične spremembe v sedimentu (školjke in polži) ter temne usedline organskih snovi (listje, stebla, korenine), kar daje slutiti, da je bilo ustje Dragonje občasno za krajše obdobje zamočvirjeno. Fosilni ostanki morskega blata kažejo, da se je v Sečoveljski dragi večkrat menjavalo morsko okolje sedimentacije s polslanim. Z odlaganjem naplavin se je dvigovalo dno ob izlivu Dragonje in tako so nastale razmere za ureditev solnih polj.